Naš nekdanji kolesar priznava, da je bil včasih zasvojen s kolesarjenjem, kar 17 let pa se je spopadal tudi z bulimijo.
Jani Brajkovič: "Starši so me vzgajali enako, kot so njih vzgajali njihovi starši, le na bolj moderen način; s silo, ustrahovanjem in tepežem." Foto: Črt Piksi
Slovenski kolesar Jani Brajkovič je tekom svoje kariere vrhunskega športnika nizal številne uspehe. Med drugim je leta 2008 dosegel drugo mesto na dirki po Lombardiji, 2010 je kot prvi Slovenec zmagal na veliki enotedenski etapni dirki po Dofineji, dve leti kasneje pa je bil na dirki po Franciji v skupni razvrstitvi na devetem mestu. Je tudi dvakratni državni prvak v kronometru (2009 in 2011).
Medtem ko so ga zaradi izjemnih rezultatov navijači kovali v zvezde, sam ob vseh teh dosežkih ni čutil nobenega ponosa ali veselja. Skozi leta je postal vse bolj otopel in nesrečen. Danes ve, da je bilo kolesarjenje zanj kot ventil za izražanje močnih potlačenih čustev, ki so se v njem nabrala v otroštvu in jih ni uspel predelati na drugačen način. Iz tega se je razvila zasvojenost s kolesom, ki se ji je kasneje pridružila še bulimija.
Pred leti je začel spoznavati vzroke svojih stanj in jih začel odpravljati. Tedaj se je njegova kariera profesionalnega kolesarja zaključila, saj je ugotovil, da ta ni združljiva z njegovo novo miselno naravnanostjo in življenjskim slogom, sam pa je postal učitelj AEQ metode (učenec AEQ metode 3 stopnje 1/6, učitelj AEQ dihanja 2. stopnje), za katero pravi, da mu je rešila življenje. Danes se tudi v večji meri posveča svoji družini; ženi in trem otrokom.
Še pred začetkom intervjuja je delil svoje spoznanje: »Športnik ne more biti vrhunski, če ni izjemno stravmatiziran in tako ločen od svojega telesa, da ga ne čuti več. Namreč, ko človek čuti in posluša svoje telo, zelo hitro ve, kje so meje; kaj je dobro zanj in kaj ne ter kdaj je treba odnehati.«
Kolesarjenje sem potreboval, da sem se utrudil do te mere, da sem otopel, ob koncu dneva pa sem nato praktično vegetiral. Ko zdaj gledam nazaj na ta odrekanja, mi je jasno, da so bila ekstremna. Ekstremna je bila tudi cena, ki jo je za to plačalo moje telo.
Kdaj in kako je v vas dozorela želja, da postanete profesionalni kolesar?
Kot otrok sem živel v okolju, ki me je ves čas dajalo v stanje nemoči, kjer nisem imel pravice in svobode, da bi izrazil to, kar sem nosil v sebi. Kronično sem doživljal zlorabe, saj je bil tak način vzgoje takrat nekaj običajnega. Po določenem času potlačevanja svojih občutkov sem čutil, kako se v meni ustvarja pritisk.
Kolesariti sem začel med poletnimi počitnicami. Takrat sem, namesto da bi odšel na morje, ostal doma. Vsak dan od osmih zjutraj do petih popoldne sam bil na kolesu. V dveh mesecih sem prekolesaril 1200-1300 kilometrov tedensko. Po koncu počitnic so se začele dirke. Začel sem nizati dobre rezultate in takrat se je moja kolesarska kariera začela.
Kolesarjenje mi je omogočilo, da sem lahko pritisk v sebi sproščal na družbeno sprejemljiv način, sem bil pa po njem tako utrujen, da sem prešel v stanje otopelosti. To, da nisem več čutil ničesar, sem začel enačiti s tem, da sem dobro. Da bi lahko ohranjal tako počutje, sem moral vsak dan intenzivno kolesariti. Tako sem začel zlorabljati kolo in postal odvisen od njega.
Jani Brajkovič med kolesarsko dirko v sezoni VN Avtomojster v Podsmreki, oktober 2019. Foto: Uroš Hočevar
Kaj se je dogajalo v vašem otroštvu, kar je v vas povzročilo tako težke občutke in pritisk?
Starši so me vzgajali enako, kot so njih vzgajali njihovi starši, le na bolj moderen način; s silo, ustrahovanjem in tepežem. V tistih časih je bilo to nekaj običajnega. Ker sem se ob vsem tem toliko časa počutil nemočnega, sem začel čutiti čedalje večji odpor do svojih staršev. Kot petletni otrok teh čustev nisem mogel izraziti, zato sem jih tiščal v sebi in potlačil. Takrat nisem vedel, kaj je narobe z mano, zakaj čutim ta pritisk. Ker nisem poznal nobenega drugega načina vzgoje kot tega, ki sem ga bil deležen, sem mislim, da je ta edini pravi, normalen.
Otroci poberejo vedenjske vzorce po svojih starših in tako je bilo tudi pri meni. Večino vzorcev sem pobral po očetu, ki je bil med drugim tudi čustveno odsoten. Kasneje sem si sicer rekel, da svojih otrok ne bom nikoli vzgajal tako, kot so starši vzgajali mene. Res je, da jih nikoli nisem tepel, sem jim pa škodoval na drugačne načine.
Sam sem bil v času svoje profesionalne kolesarske kariere odsoten 200 dni na leto. Udeležil sem se tudi tistih priprav, ki niso bile obvezne. Velikokrat sem si sam organiziral priprave v ZDA, na Kanarskih otokih, v Dubaju in podobno. Moji otroci so tako večino časa odraščali brez mene. Ko pa sem le prišel domov, sem bil v svojem balončku, čustveno odsoten in nisem bil aktivni član družine. Ko delaš analizo spoznaš, da si ponavljal iste vzorce, le na bolj moderen, drugačen način-tradicija.
Ko ste se podali v vrhunski šport, je to od vas zahtevalo korenite spremembe življenjskega sloga. Kakšna odrekanja ste morali vzeti v zakup?
Številna odrekanja in treningi so bili zame najmanjši problem, saj je šlo za načine, kako sem blokiral in tlačil negativne impulze, ki so prihajali iz mojega telesa. Vsak od nas ima v svojem telesu polovico mame in polovico očeta. Če se ne moreš maščevati mami in očetu direktno, se maščuješ materi in očetu v svojem telesu. In to ti šport omogoča.
Užival sem ob tem, ko sem trpel na kolesu in zlorabljal sebe. Seveda sem čutil bolečine, vendar je šlo hkrati tudi za užitek. Potreboval sem odrekanja in treninge. Čutil sem, da moram kolesariti, saj je bila to moja odvisnost. Če nekaj časa nisem šel na kolo, se je začel v meni nabirati pritisk in mislil sem, da bom eksplodiral. Takrat sem postal nemogoč; razdražljiv in živčen. Nisem se mogel normalno pogovarjati niti z otroki ali ženo.
Kolesarjenje sem potreboval, da sem se utrudil do te mere, da sem otopel, ob koncu dneva pa sem nato praktično vegetiral. Ko zdaj gledam nazaj na ta odrekanja, mi je jasno, da so bila ekstremna. Ekstremna je bila tudi cena, ki jo je za to plačalo moje telo.
V času, ko ste bili vrhunski športnik, ste se kar 17 let soočali tudi z bulimijo. Kdaj se je vse skupaj začelo in kdaj je postalo najhuje?
Vse skupaj se je začelo leta 2004, ko sem se nekega dne najedel sladoleda in ga nato izbruhal. V naslednjih dneh sem postopek s sladoledom večkrat ponovil. S sladoledom je to najlažje, saj se v želodcu spremeni v tekočino in ga je zato lažje izbruhati. Kasneje sem enako počel s čokolinom in jogurtom, nato pa sem vključil še drugo hrano. Ob vsem tem sem se na začetku dobro počutil, saj se mi je zdelo, da sem našel način, kako imeti nadzor nad hrano. Situacija se je zelo hitro obrnila in hrana je začela nadzirati mene.
Ko zdaj gledam za nazaj, vem, da mi je bulimija predstavljala še en način za spopadanje s pritiskom, ki sem ga čutil v sebi. Ko kolesarjenje ni več zadoščalo, se je temu pridružila še bulimija. Z obema sem utišal čustva in zmanjševal življenjsko energijo. Kljub temu da sem vedel, kakšne so lahko posledice bulimije (kaj se zgodi s pHjem telesa, z organi, umom, z nivojem stresa), tega početja nisem mogel prekiniti. V 17 letih sem imel obdobje treh mesecev, ko nisem bruhal. Takrat sem moral vložiti ogromno energije v to, da sem kontroliral svoje vedenje.
Da sem lahko bruhal, sem se moral distancirati od ljudi, postal sem samotar. V središču mojega tedanjega življenja sta bila samo hrana in kolo. V športu in poslu je tako, da tudi če ljudje okoli tebe opazijo, da s tabo nekaj ni v redu, ti tega ne bodo omenili, dokler izpolnjuješ njihova pričakovanja.
Če hoče nekdo hitro napredovati, mora iti preko mej mogočega, pri tem pa pride do zlorabe telesa. Ko zlorabljamo telo, se to zakrči, gibanje pa postane bolj trdo, okorno in neučinkovito. Na začetku sicer hitro napredujemo, vendar pa lahko kmalu nastopijo poškodbe, bolezni in nesreče.
Je družina vedela za vaše težave?
Ja, moja partnerka je to ugotovila že jeseni 2005, ko sva se preselila v skupno bivališče. Nekaj časa je bilo bolje, potem pa sem šel na priprave in ponovili so se stari vzorci. Lagal sem ji, da ni tako hudo, da bruham samo enkrat do dvakrat na teden, v resnici pa sem to počel vsak dan. Pomagala mi je, kolikor mi je lahko, je pa bila nemočna, saj ni vedela, kakšni so vzroki, da se mi to dogaja.
Kako se sicer spominjate obdobja, ko ste se profesionalno ukvarjali s kolesarjenjem?
Takrat je moja identiteta bazirala na tem, da sem kolesar. Znal sem samo kolesariti, v vsem drugem sem bil zelo slab, daleč od povprečja. Če si na enem področju zelo dober, potem moraš biti v nečem drugem zelo slab – to je zakon ravnovesja.
Takrat nisem bil sposoben pogovora s tujcem, nisem mogel človeku pogledati v oči ali sestaviti stavka. Bilo mi je zelo nerodno. Izoliral sem se od ljudi, postal sem samotar; že zaradi bulimije. Moje celotno tedanje življenje je baziralo na hrani in kolesu.
Jani Brajkovič: "V športu in poslu je tako, da tudi če ljudje okoli tebe opazijo, da s tabo nekaj ni v redu, ti tega ne bodo omenili, dokler izpolnjuješ njihova pričakovanja." Foto: Črt Piksi
Kateri pa so tisti lepi spomini, ki so vam ostali od kolesarske kariere?
Res je, ni bilo vse samo slabo, bili so tudi lepi spomini. Še vedno mi je najlepše to, ko grem na kolo in se ob tem podružim s prijatelji. Ko se pogovarjamo, smejimo in ustavimo na kavi. Odnosi so tisti, ki ostanejo v lepem spominu, ne to, da sem zmagal na dirki in premagal najboljšega kolesarja na svetu.
V enem od preteklih intervjujev ste omenili, da ob vseh zmagah, ki ste jih dosegli v svoji športni karieri, niste občutili nobenega zmagoslavja in sreče.
Občutek sreče, zadovoljstva in umirjenosti pride iz telesa. Če je človek odtujen od njega, tega ne čuti, ker je od telesa ločen. Ne čuti (oz. čuti manj) niti pozitivnih, niti negativnih občutkov. Potem išče to srečo in potrditev v okolici. Zato preživijo ljudje v današnjih časih toliko časa na družbenih omrežjih, kjer iščejo všečke in komentarje; zaradi odtujitve od svojega telesa.
Verjetno je sicer dobrodošlo, da da posameznik čustva, ki se nabirajo v njem, ven tudi preko zmerne športne aktivnosti. Problem se pojavi, ko postane to edini način za spopadanje z njimi.
Seveda je šport dobro orodje za odstranjevanje viškov čustev, ki jih ne moremo obvladati. Če se skregam z ženo in to pri meni sproži buren čustven odziv, ki ga ne morem obvladati, grem na kolo, da ta višek odstranim. Nato pridem domov, se pogovorim z njo in uredim težavo. V tem primeru uporabljam kolo za lažjo razrešitev problema. Problem nastane, če grem na kolo, pri čemer se izpraznim, otopim, nato pa pridem domov in se vedem, kot da se ni nič zgodilo. Takrat kolesa ne uporabljam, ampak ga zlorabljam.
Kakšen nasvet bi dali svoji mlajši različici z znanjem, ki ga imate danes?
Mislim, da se razreševanja problema ne bi mogel lotiti prej, kot sem se ga. Leta 2010 namreč nisem imel občutka, da imam tako velik problem, da bi moral začeti iskati rešitve. Bil sem tudi – in sem do določene mere še vedno – zelo trmast človek, ki nisem od nikogar sprejel nobene kritike. Dokler sam nisem prišel do ugotovitve, da je treba nekaj spremeniti, mi nihče drug ne bi mogel pomagati, ker na to nisem bil pripravljen.
Jani Brajkovič, dobitnik zlatega Scottovega kolesa moške Elite, Podsmreka, oktober 2012. Foto: Aleš Černivec/Delo
Omenili ste, da vas je rešilo srečanje z metodo AEQ. Na podlagi pogovora z Alešem Ernstom, avtorjem AEQ metode, ste namreč ugotovili, kaj vas je napeljalo na vzorce delovanja, o katerih ste razlagali. To vam je dalo upanje, da se lahko spremenite. Kako se je vaše življenje odvijalo od tistega srečanja naprej? Katere so bile prve poteze, ki ste jih izvedli?
Od takrat naprej bulimije nisem imel več, sem pa odvisnost od hrane zamenjal z odvisnostjo od AEQ metode. Tisto leto sem namreč prebral vse članke in pogledal vse videe na to temo, ki sem jih našel. Cele dneve sem posvetil preučevanju te metode. Sicer je bilo to boljše od tistega, kar sem počel prej, vendar je šlo še vedno za zlorabo.
Ko sem dobil upanje, da obstaja rešitev za moje težave, se je vse v mojem življenju začelo postopoma spreminjati. Vedno je tako, da ko nekaj spoznamo in ko nam gre malo bolje, nastane iluzija, da smo se bistveno izboljšali, ko pa pride v naše življenje neka težja situacija, stres test, pa nas to postavi nazaj na realna tla. Takrat analiziraš realno stanje in greš naprej.
Leta 2020 sem še vedno kolesaril in pri tem mi je šlo veliko bolje kot včasih. Če je v preteklosti med dirko prišlo do padca, sem bil jaz vedno v sredini padca. Včasih sem namreč vedno padel takrat, ko ne bi bilo treba, ali pa se je zgodilo kaj drugega, kar mi je preprečevalo nadaljevanje. Z dirkanjem sem se še vedno ukvarjal predvsem zato, ker sem hotel videti, kako daleč lahko pridem z drugačnim pristopom in načinom razmišljanja.
Nato sem junija naslednjo sezono dirkal po Sloveniji, in ko sem s kolesom čakal na startu, sem spoznal, da tega ne želim več početi. Zakaj bi svoje življenje postavljal na kocko? Doma imam družino, tri otroke. Po tistem spoznanju sem zelo na hitro zaključil s kolesarsko kariero. Takrat sem se posvetil izobraževanju za AEQ metodo, kar mi je omogočilo, da sem postal AEQ učitelj.
Jani Brajkovič: "Noge so najšibkejši del mojega telesa, so izredno izčrpane in utrujene. Zdaj imam sicer nekoliko boljšo kontrolo nad njimi kot včasih, vendar pa 20 let zlorab pusti posledice, ki se jih ne da odpraviti čez noč." Foto: Črt Piksi
Je torej glede na vaše izkušnje združljivo, da je nekdo vrhunski športnik, hkrati pa dobro poskrbi za svoje zdravje in psiho?
Lahko je združljivo; do neke mere in odvisno od vrste športa. AEQ metoda lahko pomaga vrhunskemu športniku, da se ne zlorablja kronično, ampak samo akutno, da je bolj umirjen, pomirjen, da izboljša učinkovitost ustvarjanja življenjske energije, skozi bolj učinkovito gibanje in dihanje. S tem spremeni tudi vedenje in gre v zlorabo telesa samo za krajši čas, takrat, ko je to potrebno, recimo na tekmi. Napredek je ob prakticiranju te metode počasnejši, vložiti je treba veliko potrpežljivosti in dela, je pa zato na dolgi rok možno priti do boljših rezultatov, kot bi jih dosegli sicer.
Če hoče nekdo hitro napredovati, mora iti preko mej mogočega, pri tem pa pride do zlorabe telesa. Ko zlorabljamo telo, se to zakrči, gibanje pa postane bolj trdo, okorno in neučinkovito. Na začetku sicer hitro napredujemo, vendar pa lahko kmalu nastopijo poškodbe, bolezni in nesreče, zaradi česar se športnik vrti v začaranem krogu napredovanja in nazadovanja. Tudi po koncu kariere se tak športnik sooča s kroničnimi bolečinami in poškodbami, psihičnimi težavami, kot je depresija, itd. Pogosto se tudi zgodi, da posameznik odvisnost od športa zamenja s katero drugo vrsto odvisnosti, kot je odvisnost od alkohola, iger na srečo, drog, dela itd.
Ker sem v preteklosti ves čas posvetil kolesarjenju, je žena skrbela za gospodinjstvo, otroke in zame, s čimer je prevzela vlogo moje mame. Tako je bil med nama starševski odnos namesto partnerskega.
Bi zase lahko rekli, da ste si opomogli od vseh teh naporov in poškodb, s katerimi ste se soočali v kolesarski karieri?
Sem v boljšem stanju, kot sem bil takrat. Treba pa je vedeti, da se mišice zaradi potlačenih čustev kronično zakrčijo. Potlačitev čustev namreč zahteva dvig mišičnega tonusa. Tako je bilo tudi pri meni. Poleg tega so se pri meni mišice od medenice navzdol zaradi dolgoletne zlorabe kolesa dodobra izčrpale in uničile. V medenici in v nogah sem zelo okoren, tega predela ne čutim dobro.
Ko delam AEQ vaje, ki so sicer zelo enostavne, ali ko sem pod stresom, se mi začnejo tresti noge. Lansko leto sem se učil plesati in tudi takrat se je izkazalo, da so noge najšibkejši del mojega telesa, saj so izredno izčrpane in utrujene. Zdaj imam sicer nekoliko boljšo kontrolo nad njimi kot včasih, vendar pa 20 let zlorab pusti posledice, ki se jih ne da odpraviti čez noč.
Kako se je v času vaše osebne preobrazbe spremenil odnos, ki ga imata s partnerko?
Najin odnos je danes precej drugačen, kot je bil včasih. Ker sem v preteklosti ves čas posvetil kolesarjenju, je partnerka skrbela za gospodinjstvo, otroke in zame, s čimer je prevzela vlogo moje mame. Tako je bil med nama starševski odnos namesto partnerskega. Ko sem začel dvigovati čustveno zrelost, je žena opazila, da se spreminjam in rastem, zato se mi je pridružila na tej poti. Zdaj skupaj napredujeva in preobražava najin odnos.
Spremenila so se najina čustva in način, kako se vedeva drug do drugega. Zdaj bolj učinkovito rešujeva probleme, ko se ti pojavijo. Velja namreč, da bolj kot je par učinkovit pri reševanju težav, večja privlačnost se ustvari med njima. S tem namreč pokažem, da sem odgovoren, zaradi česar mi ona lahko zaupa in je ob meni sproščena. Ženska naj bi bila namreč tista, ki je prizemljena in umirjena, medtem ko moški vznemirja; gre v neznano, v nevarnost in rešuje probleme. Bolj kot se razvijava, bolj sem lahko jaz v moški, ona pa v svoji ženski vlogi.
Kaj ste glede na vse, kar ste se naučili v zadnjih letih, želite za svoje otroke? Kakšno popotnico za življenje bi jim radi dali?
Če bi midva z ženo še naprej živela tako, kot sva pred leti in pri sebi ne bi ničesar spremenila, bi otroci skoraj zagotovo prevzeli te vzorce, posledično pa bi se srečevali s podobnimi problemi, kot sem se jaz pred leti. Obstajala bi tudi velika verjetnost, da bi se pri njih razvila kakšna oblika zasvojenosti. Bolj kot se bova z ženo spreminjala, boljša starša kot bova postala in boljša partnerja kot bova drug drugemu, bolj bodo otroci to vedenje zrcalili, se učili kako bolj učinkovito rešrvati probleme in lažje življenje bodo imeli.
Na koncu bi rad povedal, da nisem edini, ki je odraščal v okolju, kjer je bil otrok kronično v nemoči. Brskati po preteklosti je neprijetno, a potrebno in nujno, da spoznamo zakaj smo sedaj taki kot smo, da prepoznamo vzorce, ki so nam včasih pomagali preživeti, sedaj pa so zastareli, neuporabni ali celo škodljivi.
V tistih časih niti ni moglo biti drugače, saj je bil fokus predvsem usmerjem v materialne dobrine in ne v delo na čustveni zrelosti. Čeprav so vzorci, ki sem jih dobil v otroštvu oblikovali moje življenje, pa smo vsi mi in samo mi, odgovorni za svoja življenja. Najlažje kazati s prstom na druge in ostati žrtev, nemočen, ter čakati na rešitelja. A nemočna oseba, tudi ko je rešena, zaradi neprimerne čustvene zrelosti in učinkovitosti, spet postane slej kot prej žrtev in spet išče rešitelja. Ko enkrat prevzamemo odgovornost, gremo z višanjem čustvene zrelosti in učinkovitosti ven iz vloge žrtve in nemoči, postajamo močni, samostojni, svobodni in učinkoviteje rešujemo probleme, saj hitreje zaznamo kaj nas moti, ovira, ogroža in omejuje, se na to odzovemo in ne dovolimo da to stanje preide iz akutnega v kronično.