top of page
Search

Kratkoročno razmišljanje in razvoj športnika

 

Kolesarstvo, šport ki bo za vedno ostal v mojem srcu. Veliko mi je dal, veliko vzel. Čeprav nimam več toliko stikov z ekipami, kolesarji, menedžerji, pa sodelujem z nekaterimi kolesarji. S slovenskimi kolesarji se poznamo, včasih kakšno rečemo, gremo tudi skupaj na kolo. Lahko bi rekli, da imam solidno predstavo o stanju svetovnega kolesarstva.

 

Predvsem od tujih kolesarjev izvem veliko o stanju kolesarstva, odnosih znotraj ekip, miselnosti, zahtevah, obremenitvah, uspehih in porazih.

 

Kolesarstvo se je v zadnjih letih močno spremenilo. Napredek v tehnologiji, znanosti treninga in prehrane, je omogočil kolesarjem doseganje boljših zmogljivosti. Ampak za kakšno ceno?

 

Kako bo dolgoročno tak način dela vplival na kolesarja, njegovo ali njeno življenjsko dobo v profesionalnih vodah in kakšne posledice bo imel na fizično in mentalno zdravje kolesarja?

 

Zbujanje, takoj na tehtnico, potem na zajtrk, ki je energijsko odmerjen, glede na predvideno porabo energije za etapo ali trening . Po zajtrku še enkrat na tehtnico. Pa potem še pred etapo. Na dirki zopet prehranjevanje po planu, 100, 120g ogljikovih hidratov. Po etapi že pripravljen in kalorijsko odmerjen obrok ter tehtanje. Tehtanje še po večerji.

 

Seveda je to ekstremen primer, kjer je vsak gram hrane odmerjen in preračunan. Vedno več, če ne vse ekipe najvišjega nivoja poskušajo narediti vse, da bi njihovi kolesarji dosegali boljše rezultate. Trening in prehrana, sta se v zadnjih letih spremenila v smeri, kjer je glavni poudarek na rezultatih raziskav, mnenje in počutje športnika pa je na drugem mestu. Kdaj je vsega preveč, kdaj omejimo svobodo izbire do takšne mere, da negativno vpliva na športnika? To nam lahko pove samo telo, če imamo dostop do občutkov ki prihajajo iz njega.

 

Zavedati se moramo, da se je športnik pripravljen odreči marsičemu in žrtvovati dobršen del svojega življenja za uspehe. Športniki imajo izjemno voljo in vztrajnost, nekateri celo trmo.

 

Ko se tak način treninga in prehrane, pa tudi življenjskega sloga uvede, se športnik spopada z neželenimi občutki. Rad bi jedel sladoled, vendar ne sme, mora potrpeti, saj le tako lahko uspe. In res, rezultati so vidni, nižja teža, večja moč, na dirkah je boljši.

 

V svetu kjer moramo vse narediti zdaj, na hitro in iščemo takojšna zadoščenja, kjer je kratkoročno bolj pomembno kot dolgoročno, ni časa, da bi načrtovali razvoj kolesarja na način, da bo njegov nivo pripravljenosti vzdržen in bo na dolgi rok uspešen, bolj zadovoljen, zdrav, srečen in vesel. Kratkoročno, hitro in ozko delovanje je bolj značilno ko primarno uporabljamo levo možgansko poloblo.

 

Leva možganska polovica deluje po principu pozitivne povratne zanke, kar pomeni, da na primer vedenje (prehrana, trening), ki nam prinese uspehe, užitek, začnemo ponavljati vedno bolj pogosto in gremo v še bolj striktno dieto in trening. Več je zmeraj bolj in to kar hitro privede do pretiravanja. Vedno več, hitreje, bolj strogo, agresivno. Leva možganska polobla je povezana z analitičnim in logičnim razmišljanjem ter je odgovorna za jezikovne sposobnosti, matematiko, branje in pisanje. Tako delovanje je bolj značilno za moško vedenje in moški princip.

 

Na drugi strani desna možganska polobla deluje po principu negativne povratne zanke, ki pa čas ustavlja, upočasnjuje delovanje človeka, je bolj previdna, premišljena, preudarna, osredotočena, umirjena in gleda na svet kot celoto. To pa zato, ker desna polobla vidi široko, celostno in daleč v prihodnost. Desna možganska polobla je bolj povezana z ustvarjalnostjo, prostorsko predstavljivostjo, prepoznavanjem obrazov, glasbe in umetnosti ter s telesom in občutki iz telesa. Tako vedenje je bolj značilno za ženske in ženski princip delovanja.

 

Moški se osredotoči na cilj in se usmeri proti njemu, ne da bi prej dobro premislil kakšne dolgoročne posledice bo to dejanje imelo zanj in njegovo okolico. Prav tako vsa tehnologija in družbena omrežja delujejo po moškem principu. Zato je pomembno, da uporabljamo obe možganski polobli, saj tako dobimo ravnovesje, da ne pretiravamo ali smo preveč pasivni, dvomljivi in ostanemo v coni udobja. Zato je največja potencialna učinkovitost delovanja, ko imamo par, žensko in moškega, ki skupaj dosegata ravnovesje in optimalen napredek.

 

Problem nastane, ker je desna možganska polobla bolj povezana z občutki iz telesa. Občutki, ki se jih športnik izogiba in jih mora zatreti, potlačiti, jih premagati. Bolečina, lakota, želja po določeni hrani, ki je ne sme jesti, občutki ko telo opozarja naj zmanjša intenzivnost.

 

Tako športnik z dviganjem mišičnega tonusa, slabi moč neželenih občutkov, ki prihajajo iz telesa, saj mišični tonus zmanjša prevodnost in prepustnost membrane (površinski sloj telesa, skeletne mišice, koža, fascija), skozi katero občutki iz telesa prihajajo v zavest. Tako slabi moč signalov iz telesa in počasi izgublja občutek za hrano, kaj, kdaj in koliko. Vedno manj občutkov prihaja iz telesa in vedno bolj se mora ravnati po zunanjih impulzih, priporočilih, prehranskih in trening planih. Na žalost pa blokada neprijetnih občutkov zmanjša ali blokira čutenje pozitivnih občutkov in čustev. Zaradi kronične mišične napetosti je športnik bolj trd, gibanje postaja vse bolj trdo, okorelo in neučinkovito, temu pa sledi vedenje. Vedno bolj ponavlja kronično vedenje, ki se je večrat pokazalo kot neučinkovito in slabo. Manjka mu kreativnosti, katere pa brez sproščenosti in parasimpatičnosti ni. Velikokrat opazimo, da športnik nima sreče, je večkrat bolan, zaradi rigidnosti večkrat nerodno pade in se poškoduje.

 

Tehnologija in znanost zmanjšujejo pomembnost športnikovega mnenja, občutkov, želja in potreb. Vse se da izmeriti, vse je objektivno. Vsaj vse kar je pomembno za performans. Ne zavedamo pa se, da enak način dela ne vpliva nujno enako na športnika, ki živi v urejenem okolju, z ljubečo družino in odnosi, kot na športnika, kateri ima težave s prijatelji, punco ali ženo, bolnim otrokom. Občutki in čustva so zmeraj manj pomembni, tudi zaradi tega ker so čustva in mentalni problemi/bolezni še zmeraj tabu tema v veliko športih. Drugi razlog je, da močna čustva ustavljajo čas, ki ga pa nikoli ni dovolj. Že v šoli nas učijo da smo pridni, mirno sedimo in sledimo učnemu načrtu. Spet lahko opazimo, da je zelo malo delovanja po desni možganski polobli, kjer so doma čustva (razen jeze). S takim delovanjem, bi bil napredek počasnejši in se nam ne bi izplačalo vlagati 5 let v kolesarja, da doseže nivo, katerega dosežemo v letu ali dveh.

 

Tak način razmišljanja in dela ima daljnosežne posledice, saj se ne zavedamo (ali pač), da iz športnikov delamo robote, ki trenirajo in se prehranjuje po vnaprej določenem planu, napisanem s strani osebe, ki nima dostopa do športnikove notranjosti, čustev, občutkov, strahov in dvomov.

Da to športnik zdrži, mora potlačiti in zatreti občutke iz telesa, s tem pa se tudi odreže od svojega bistva, osebnosti, avtentičnosti, svoje realnosti, kar telo vsekakor je. Tudi ko dosega uspehe, ne dobi pravega zadoščenja, užitka, sproščenosti in pravice do počitka. Saj vse to izhaja iz telesa, katerega pa je odrezal od zavesti. »Ko bom pa zmagal na tej dirki, bom pa vesel, bo pa cilj dosežen«, si reče. Postavlja si vedno višje cilje in lovi občutek sreče, pomembnosti, spoštovanja, sprejetosti. A ta ne pride in zmeraj znova dobi potrditev, da še ni tam, da ni dovolj dober.

 

Ko se začnejo težave, gre v še večje pretiravanje in skuša izsiliti od telesa nemogoče. To mu zmeraj težje uspeva in vedno znova pade v brezno brezupa, dvoma, poškodb, bolezni in depresije. To traja dokler mu ekipa stoji ob strani, ko pa še ekipa izgubi upanje, ostane sam.

 

Zavedati se moramo, da ima vsako naše dejanje kratkoročne in dolgoročne posledice. Nobeno dejanje ni brez posledic. Zato potrebujemo funkcionalni obe možganski polovici in povezavo le teh med sabo (horizontalna povezava) in povezavo med telesom in umom (vertikalna povezava). Le tako lahko določimo bolje, kakšna je prava pot za dolgoročen napredek, z minimalnimi negativnimi posledicami za nas, našo okolico, družino, otroke, prijatelje. Telo, če mu dovolimo, nam da odgovore, ki pa so velikokrat neprijetni, neželeni in nesprejemljivi, saj niso usklajeni z egom ki želi vedno več, hitreje, višje, močneje.


Način dela v sedanjem času bo privedel do katastrofalnih posledic, največjo ceno pa bodo plačali sami športniki in njihove družine. Pisalo se je leto 2006, ko sem izbral enak pristop do prehrane in treninga kot ga sedaj uporablja večina World Tour ekip. Težko ali nemogoče je primerjati tiste čase z letom 2024, kar pa je ostalo enako je človeško telo in fizikalni zakoni, ki delujejo za vse enako in nam ne gledajo skozi prste ob napakah. Kolesarji mi povejo kako se počutijo, obupani, ker ne vidijo družine po mesece naenkrat, ko jih 5x na dan ocenjujejo ko stopijo na tehtnico, jim določajo koliko hrane lahko pojejo v dnevu in učijo kaj je najbolje za njih in njihov performans. Četudi blestijo na dirkah, so v sebi prazni, obupani, votli, brez življenja.

 

Kaj se je zgodilo z otrokom, ki je bil zadovoljen samo s tem da je »bil«, živel s svojo spontanostjo in svobodo? Kdaj je svoj »biti« izgubil in se trdno prijel za svoj »delati«, ker je to vse kar mu je še ostalo in tako s tem išče svoje mesto v tem norem svetu, kjer smo vsi lačni pozornosti drugih, sprejetosti, pomembnosti, razumljenosti in spoštovanja? Da smo lahko to kar smo, mi, ljubljeni?





logo aeq

408 views0 comments

Comments


bottom of page